Gor pogledam, kaj nad mano leta,
ptiček pismonoša obletava
mar me zopet, skuštrana postava,
se položnica mi spet obeta?
Za dobavo energije genske
in za meglo, kuštravo in sivo,
zopet plačal bom, za reč ušivo,
za stvari te vrste sakramenske?
Skuštran ptič je, a gre mimo mene,
gor ozira se, mar prostor išče,
kamor sedlo sivkasto bi pišče,
veje pa pozimi ni zelene?
Rad prišel bi na zeleno vejo,
to se jasno vidi tu od spodaj,
a se spomnil ptiček je prezgodaj,
veje ko še zdaleč ne cvetejo.
Leta ptiček, mir napoveduje,
kaj pomeni to, nič več položnic,
le dekretov še in kup okrožnic,
s temi jih papirji zamenjuje?
Kam bi dél se, se golob sprašuje,
kje zelena veja me pričaka,
mene, prepomembnega veljaka,
leta, zraven vedno bolj vzdihuje.
Kar od daleč neko stvar ugleda,
je zelena, kaj pa če je veja,
kjer usidra se, goloboreja
kjer se razcveti, to bo, seveda!
Pa izkaže se, golob ko leta,
da ni veja, sicer je zeleno,
a dragó in žal ponarejeno,
Jurčka je Zelenega maketa.
Kar sem spusti se, na tej boš njivi,
ga Zeleni Jurček k spustu vabi,
na zeleno vejo pa pozabi,
boš strašilo, gizdalinček sivi.
