Je tako kot v pravljici, vsaj malček,
spustil ptičko je, da mir zaseje,
sivega golobčka spustil z veje,
kakor v pravljici pritlehni palček.
Vzdihoval po snežni je belini,
ko imel naš palček je nagovor,
molk, zamišljenost je bil odgovor,
kaj pa drugega ob tej sivini.
Nagovarjal palček naš ni k miru,
v boj pozival zoper je sovraga,
ta pa je fašistična nesnaga,
videl rad bežati bi ga v diru.
Spustil je golobčka, ta naj vodi
boj krvavi, palčkovi ideji
naj sledijo zbrani vsi na veji,
ki jim palček pravi: vsi naródi.
Je še dobro, takšno da sivino
nerealno, grozno in objestno,
z njo retoriko nadvse objestno
v pravljici je srečati edino.
Ga je spustil, zasmrdelo malček
je okoli njega na pol metra,
a potem odnesel piš je vetra,
kar pridelal nam je sivi palček.
