Na nogé sem zopet se povzpela,
nisem nizka več tako kot zmeraj,
danes nov je dan in nič več včeraj,
spet poanto pravo sem zadela.
Na nogáh sem, torej še sem živa,
dan je nov, je jutri na obzorju,
gledam kot mornar okrog po morju,
kje uspešna bom, kje prepričljiva.
V koga danes se lahko zalezem,
komu posodila bom podobo,
kdo premogel bo zadostno zlobo,
koga torej spet lahko nalezem?
Si ogledam malo stvar podrobno,
bo primerna, lik da moj prevzame,
nekaj je moči, da še se vname,
zjutraj sem premislila hudobno.
Vanj zalezem se kot jutro vsako,
ko konča se noč, z nočjo pa sanje,
najprimernejši bo za dejanje,
mu zato določim vlogo tako.
Majhna vloga, dobro v njej zastopa
me podoba takšna sivolasa,
je primerna velikosti masa,
malček opoteka se, ko stopa.
Moje drug ne odigral bi vloge
bolje kakor on, samo še malo,
mislim si, saj se bo zopet dalo,
ker ima kot jaz prav kratke noge.
