Peter le naprej bi rad korakal,
ni poti nazaj, tam je nesreča,
ko se spomni, lica vsa rdeča
zadobi, ni da bi še kaj čakal.
Peter le v korak bi rad šel s časom,
da ne izvisi kot tista ptica,
ki podela se na koncu, klica
več ne zamudi: »Kar daj pod pasom!«
Peter, le naprej, ga spet bodrijo,
s ptičico miru če se boš srečal,
možnosti si dobro boš povečal,
saj poznamo tvojo vsi vizijo.
Peter, le premisli, s kom se bratiš,
te na strehi čaka že ta ptiček,
da pritečeš k njemu kako psiček,
svoje pa pošteno s tem oblatiš.
Peter le ni tak, da ne bi storil,
kar imperativ mu spet veleva,
da ne pade v vodo vsa zadeva,
breme si bo urno natovoril.
Peter, le poskusi, če letenje
tudi tebi gre od rok kot ptičem,
vse ponavljal brž za fičfiričem,
prva vaja bo v zraku lebdenje.
Peter, le če vzame v španovijo
tak te ptič, nemara kdaj se dvigneš,
sicer pa na tleh boš, več ni migneš,
ga spodbujajo, mu to velijo.
Peter le tu nekaj si obeta,
nekaj vsaj drobtinic od goloba,
tudi če zanič so, da vsaj proba,
ali možno je, da Peter leta.
