Nekoč imeli so ga za pajaca,
vsevprek kot Pepija so ga poznali,
preveč nikoli niso nanj dajali,
nikoli rekli zanj, da res je faca.
Bil ulični je mestni gobezdač,
razkladal, krilil po mediteransko,
brez mere hvalil se po partizansko,
bil znan je Pepi bolj kot pohajač.
Iz cone A spet v cono B pohajal,
kot pač naneslo mu je brezcarinsko,
igračkal se pri tem je pobalinsko,
carinikom kar sam se je ovajal.
V preteklost Pepi rad se je oziral,
od nje živeti mu bilo je dano,
organom mejnim pa bilo je znano,
na meje da se je trdnó opiral.
Obmejnost mu bila nadvse je draga,
za drag denar ugodnost je užival,
v obmorski dragi silno rad počival,
dajal je vtis, da vedno rad pomaga.
Če kdaj za kak prevod so ga prosili,
prav rad priskočil je v pomoč žandarjem,
neveščim pa jezika je pisarjem
pomagal, da stvari so uredili.
Užival Pepi v njihovi bližini,
bil znan po sentimentih te je vrste,
da moraš gledati mu prav pod prste,
ker znajo izgubiti se v toplini.
Postala nanj pozorna je država,
se zanj zanimal Dučejev režim,
hotél vse vedeti, kako je z njim
in kakšna ta pajaca je pojava.
Da ta pojava vsa je razoglava,
v protokolih se je zapisalo
in zapisov je o njem nemalo,
serija res zgodovinska prava.
Pepi rad imena je spreminjal,
zlasti, kadar cono je menjaval,
s psevdonimi mož se izmotaval,
na kameleona bi spominjal.
Policijski neki pa tenente,
z enim še postregel je dokazom,
da pred zgodovine bo obrazom
Pepijev nadimek Confidente.
