Segel si globoko je v lasišče.
Oh, le kaj je tam lahko pozabil,
in za kaj bi v tisti gošči zgrabil?
Jasno je, da tamkaj nekaj išče.
Le zakaj je storil gesto takšno?
Nežno, kakor da je manekenka,
ki obeta si z oprsjem cvenka,
upa, da kje vskoči v gnezdo kakšno.
Gnezdo? Pa saj on ni vendar ptica,
da iskal bi jajca tam po grivi,
podaril vam je pogled iskrivi,
češ, poglejte, jaz sem vsa resnica.
Je poseg globok, lase popravi
si zelo pogosto, v čem je tajna?
Saj je jasno, saj o tem se lajna,
da zglajuje maslo si na glavi.
Je lasišče mu zaprhutalo,
kot da ptič miru iz njega vzleta,
on pa da nirvano si obeta,
gledal se vseskozi je v zrcalo.
Naj pove zrcalo, mar kdo sega
kakor on lahko tako globoko
si v lasišče, stresa na široko
skorajda do podna čisto vsega?
Seganje razmisleka je vredno,
kaj za vraga skriva to lasišče.
Bo že čutil, kdor kar koli išče
zgoraj tam, se nasmodil za vedno.
