Novega mi hitro naredite,
plastičnemu je kirurgu rekel,
starega sem že pred mesci slekel,
dobro veste, kaj lahko storite.
Nov naj bo, povsem neprepoznaven,
čist kristalno, lep odsev obraza,
za podlago mu tabula rasa,
glejte, da bo všečen in pojaven.
Brez vsebine in brez zgodovine,
kdor ga videl bo, naj le zavzdihne
od navdušenja, potem utihne
spričo videne te mojstrovine.
Da to izvedljivo ni na meni,
rekli ste, tovariš doktor, skratka,
koža da je stara, prav nič gladka,
to pomota je, saj ni stvar v ceni.
Ne na meni, doktor, brez obraza
itak jaz sem, zraven še pritlehen,
naj na drugih nov obraz nenehen
se pojavlja, na ljudeh brez jaza.
Vedno iste z njimi so težave,
s temi, ki obraze jim prikrajam,
jih na mimiko sicer navajam,
a pokažejo poteze prave.
Prave v smislu, žal, poteze svoje,
naj sam še tako se z njimi trudim,
vse kirurge jim vrhunske nudim,
sanje v nič razblinijo se moje.
Tega, ki trenutno vam pošiljam,
naredite kot nedolžno ptičko,
saj vsi vemo, gre za golobičko,
vendar jaz na kukavico ciljam.
Naredite, kar je le mogoče,
spravite pod šminko mu preteklost,
vsaj začasno skrijte to oteklost,
tudi če resnica tega noče.
Naredite, da bodo imeli
za obraz ga nov, čeprav na dlani
bo, se ve, da spet so naplahtani,
vsaj na kratko da bodo verjeli.
Da nasedli bodo, da obrazek
je nedolžen in pošten, prijazen,
preden spet razkrije se prikazen
in pod njo pokaže moj se zmazek.
