Vpila je Martinca: Primus, gremo,
kakor prej se več ne cenzuriraj,
proti nebu vozi, navigiraj,
saj veš, mi edini tjakaj smemo.
Vozi, Primus, skozi atmosfero,
le zaženi se tja gor v višave,
naše sile namreč poniglave
so prišle do skrajne točke: zero.
Primus, astronavt Martinčin glavni
dvignil se je, cilj mu je vesolje,
še nikoli fant ni ciljal bolje,
prvi bo, necenzuriran, slavni.
Prvi bo, ki v kozmos zaletava
brez cenzure se, neskrupulozno,
deloval je Primus nam nervozno,
kakor da ubrana smer ni prava.
Kaj če srečajo me kozmonavti?
vprašal je Martinco nejeverno,
kar če me zalotijo, čemerno
se je spraševal, vesoljski avti?
V kozmos, kozmos, vozi le naravnost,
drla se Martinca je, šofiraj,
če bo treba, vožnje plan kopiraj,
ponaredek pošlji, Primus, v javnost.
Je poslal resnično ponaredek,
pristen, nepotvorjen, zmazek pravi,
sila kozmosa ga zaustavi,
Primus je nazadnje kot izcedek.
Primus, prvi astronavt domači,
brez cenzure, ves necenzuriran,
bil je prizemeljen, tako šokiran,
da ne ve več, s čim naj se še pači.
Sila kozmosa ga povozila
je kot malo ptičico negodno,
ki ob majhnosti ji nelagodno
je pri srcu, v kaj se je spustila.
Necenzura v lastno se nasprotje
kakor sila kozmosa pretvori,
Primus in Martinca, dve pokori
zdaj še sami sebi sta napotje.
