in spominjati se ni jih vredno.
zdavnaj je, ga vodijo hotenja.
ljudstvo mu za to dá vsa orodja.
Kdo bo novi, so se spraševali,
naj bo tak, doslej neuporabljen,
za odrešenika k nam povabljen,
naj pokaže nam ga prérok mali.
Veste, da prerokov dve sta vrsti,
štirje so veliki, drugi mali,
so v najmanjšega vso vero dali,
ki okras so mu najkrajši prsti.
Ta je prérok spustil k nam goloba,
da se zadrži nad tisto glavo,
ki popelje ljudstvo v novo slavo
in še čez, ne zgolj do slave roba.
Njemu skratka ljudstvo bo sledilo,
Abrahamu, Mojzesu v podobi
čisto novi, k novi šlo svetlobi,
kamor reče, tja se napotilo.
Ta nedolžen je kot kakšno dete,
neizkušen, skratka nima greha,
ta edini ljudstvu je uteha,
vodja krasen bo za prizadete.
Ta odrešenik je in ni lažen,
ga najmanjši prerok priporoča,
je oblast z njim združena bodoča,
lažen ni, saj vidite, je važen.
Šlo za njim naj ljudstvo bi v svobodo,
gibanje ker zdravju je koristno,
gledajo sosedje nanj zavistno,
češ, da vodi tudi on v zablodo.
Mi smo štirje, pa nas ta ukani,
nanj jezijo se sosedje z leve,
kot da ne bi zmogli te zadeve,
te poti v propad brez njega, sami.
Ne bi zmogli, to jim prerok pravi,
prérok, ki najmanjši je, kot vemo,
bolje, da za njim počasi gremo,
smo pozorni, kdaj, kje se ustavi.
Novi naj odrešenik pretipa
pot v neznano, sam naj v brezno pade,
s tem ne izgubite zadnje nade,
da se rešite vsaj kot ekipa.
Dobro misli prérok ta naš mali,
rekli levi štirje so sosedje,
v odrešenju važno je sosledje,
še bomo vanj zadnje upe dali.
