Pojavil se je zadnjič mikrofon,
poročal je direktno s prizorišča,
tako rekoč iz samega vrelišča,
rad bil bi mega, toda vse zastonj.
Sam sebi zdel se je kot megafon,
bi tistim ga pridružili najraje,
ki spravljali so tam se na ograje,
posnel bi prizorišče kakor dron.
Popljuvan bil od jeze in sovraštva
v rokah je ženske s kožo prav debelo,
ki naj opravljala bi svoje delo,
a ne mazaštva in še manj hujskaštva.
Novinarka je ženska ta nesreča
in on zlorabljen v iste spet namene,
ko je z razgaljene pocestne scene
poslala sliko, da obup se veča.
Debela koža naokoli tava,
kjer zadnjice se kažejo tuleče,
in transparenti sikajo svareče,
a temu pravi, mojbog, se proslava.
Debela koža vsa ga je obdala,
da komajda je mikrofon še dihal,
njen bes ko vanj le puhlice je sikal,
ko stiskala ga je, za vrat držala.
Kdo koža ta je, znano je, debela,
po meri je kožarja ustrojena,
za mikrofon nevarna, vsa strupena,
sramoto sebi in vsej branži dela.
