Ga poslušam zdaj že dolga leta,
pa ne vem, kam pravzaprav ga dati,
pravijo mi, moral bi ga brati,
res ne vem, kaj je ta reč presneta.
Mi zveni slovensko, dokaj pristno,
jezik mora biti vsaj slovanski,
a dojemanja učinki stranski
kažejo čvekanje nekoristno.
Čuden jezik, mi zveni domače,
vrsta mi besed je razumljiva,
pa v kontekstu žal nepovezljiva,
v stavkih vse popolnoma drugače.
Kadar slišim, to je siromaštvo,
si predstavljam materialno bedo,
a za čisto drugo gre besedo,
njen pomen približen: nastopaštvo.
Ko ujamem, da je tiranija,
zopet mislim, vem, kaj z njo se misli,
a učinki so besede kisli,
iz konteksta zre demokracija.
Spet zazdi se, zdaj mi je pa jasno,
sem dojel, to boj je za svobodo,
lastno kmalu brž spoznam zablodo,
ko besedo ponovim si glasno.
Ko dojamem že besedno zvezo,
da človeštvo lačno je resnice,
zraven notranje zaznam medklice,
da za nápačno gre hipotezo.
Zdijo se poudarki silno važni,
naostrim ušesa, vlečem nanje,
prepoznam izrazov modrovanje,
ki prav vsi prijatelji so lažni.
Kaj prijatelj lažni že pomeni?
Je beseda razumljiva, znana,
a pomensko nápačna, zlagana,
zlasti še odtenki v stavkih njeni.
Čuden jezik, so očanci vaški
modri me nazadnje podučili,
to kar slišim, kar v ušesa sili,
kvazi-jezik je, žargon levaški.
