Jo poznamo dobro izpred vojne,
nemško to retoriko vsem znano,
za požrto gre besedo dano,
za retorične uzance dvojne.
Tole vojna ni, so le Sudeti,
nismo v vojni, Poljsko smo zasedli,
jo osvobodili, mir uvedli,
treba nekaj je bilo početi.
Vloga neprimerna je Zahoda,
rekel propagandni je minister,
zahodnjak je šleva, je filister,
ves konflikt njegova pač zabloda.
To bilo po nemško je rečeno,
a prevod smo kajpak razumeli,
dasiravno le težko dojeli,
kar bilo potem je narejeno.
Nova se retorika pojavlja
iste vrste, Nemec je govorec,
evfemizmov brez primere tvorec,
zgodovina z njim se spet ponavlja.
Vojne ni, je le konflikt na Vzhodu,
majhna praska, ni omembe vredna,
nemška misel pravi še napredna,
da drugje je krivda, pri Zahodu.
Pravite, da spet se zgodovina
z Nemcem, v nemški viži repetira,
ista da vsebina je, manira,
čudi stara temu se celina?
Ne, ne pravim, kajti Nemec tale
zgodovine sploh ne doumeva,
dejstev ne sprevrača, ne pogreva,
so zgolj floskule mu preostale.
Ni sposoben Nemec razumeti,
vedno v prazno je samo kopiral,
zdaj v konfliktu s sabo kolabiral,
večni fant v nevednosti ujeti.
Kdor kot on neumnosti zgolj stresa,
zraven pa smeji se, frise poka,
jasno ti je, da gre za otroka,
ki pač ne razume marsičesa.
Nemška je retorika naključje,
nezavedno je le imitator,
nujno potrebuje ventilator,
kajti varovalka čisto fuč je.
