Sem za vedno samoupravljalec
in beseda moja dosti vredna,
ker stališča moja so napredna,
sem dejansko naredbodajalec.
V naši hiši, ki je monopolna,
hočem reči je samoupravna,
moja je beseda skoraj glavna,
po domače skratka je frivolna.
Na sestanku kadar roko dvignem,
točno vem, zakaj mi to koristi,
v hiši vse poznam prav do obisti,
me ubogajo, če le pomignem.
Samoupravljavsko sem dejaven,
hočem reči, vem, kaj naj poroča
se v terminu glavnem, tema vroča
kdaj katera je, pri tej sem zraven.
Komu gre polaskati, dojamem,
preden me sploh kdo na to usmeri,
človek kakor jaz ne izneveri
zlepa se, za svéto to stvar vzamem.
Koga za sovražnika imeti,
to mi jasno vedno je kristalno,
samoupravljalsko trivialno
lajam, kdo sovražnik je zakleti.
Samoupravljalsko sindikalno
plezam gor in se nenehno vzpenjam,
kjer napredni smo, se vztrajno drenjam,
samoupravljalec bom za stalno.
O, hudirja, zopet v kruto stanje
me budilka vrgla je, presneto,
samoupravljalca, kot zakleto,
sladke so razblinile se sanje.
