Pop je glasba tista popularna,
ob kateri se telo vam zvije,
v plesni ritem naglo se prelije,
glasba s sentimenti radodarna.
Pop, ki v misel zdajle mi prihaja,
vendar za odtenek je drugačen,
rad bi pop bil karseda privlačen,
a pokvečen ritem ga izdaja.
Zbrani v tem so popu razni kosi,
tisti pa, ki slok je, ritem vodi,
po katerem komercialno blodi
glasba pop, ki nove hite trosi.
Sloki kos trenutno promovira
petje ptičice, ki sploh ni pevka,
zdi se, v grlu da tiči ji cevka,
ptičke, ki še sebi je ovira.
Ptička ta ne more zagrleti,
le hru-hru iz hrla ji prihaja,
ji performans karseda nahaja,
pop je v situaciji zakleti.
Gre za ptičko, ptičko golobico,
ki je na programu zdaj že stalno,
kosi jo opevajo fatalno
kot profesionalno pevsko ptico.
Tudi ko akorda na zadene
in to je pri golobici redno,
pop bo promoviral pevko vedno,
češ da vredna je vrhunske cene.
Scene? Če tako ste razumeli,
tudi prav, da je le popularna,
pa četudi skuštrano nemarna,
kosi so jo v svojo jato vzeli.
Kriza popa namreč je kričeča,
glasba ni njegova prepričljiva,
golobica brez talenta siva
je za pop dodatna zgolj nesreča.
