Véliki je petek, pod dežnikom
zbrana je privržencev peščica,
če pove se javno vsa resnica,
šli naj zdaj bi za odrešenikom.
Dolgo smo ga že pričakovali,
eden bo od nas, je rekel Levi,
jud pravični, pa so v tej zadevi
zadnje upe v skuštranega dali.
Je prišel in s tujim je naglasom,
ki glasu iz grla ne premore,
vse pozval, naj se drže pokore
in gredo za njim, za novim asom.
Ključna stvar je spraviti sovraštvo
iz prostora javnega, dejal je,
ko utišamo glasove, slavje
priredilo da bo nastopaštvo.
Kdor drugače misli, ta ni z nami,
takega pod nujno se ukine,
to še preden kakšen mesec mine,
z njim opravimo seveda sami.
Spremenjeni bodo vsi zakoni,
ki nas motijo, vsi z enim klikom,
le hodíte za odrešenikom,
saj obetajo se vam milijoni.
Je obljubljal, vmes je deževalo
po razgreti glavi in dežniku,
da kapljalo je odrešeniku
vedno bolj, kaj še, močno curljalo.
Kot bi se nebo nad njim odprlo,
ptič miru mu sedel na marelo,
ga je v tistem hipu spreletelo,
upanje da je povsem zamrlo.
Žal ne bo v nedeljo odrešenja,
to nedeljo in še manj prihodnjo,
spet imel predstavo je prezgodnjo,
polno praznega zgolj žvrgolenja.
