Njen pogled me skoraj razoróžil
je na sliki, te oči sanjave,
vse nedolžne, rdeče ne, rjave,
da bi sam najraje se obtožil.
To nedolžno deklico, ki sanja
o pravičnosti sveta podnevi,
ki v očeh se svetijo ji gnevi,
sem dolžil, da nepoštenost zganja.
Njen pogled je razodel resnico,
da obtožbe moram vse ovreči,
do srca si z levo roko seči,
saj ugledal čisto sem resnico.
Bi na platnu mojster še največji
ne zadel jasnine nje pogleda,
neustrezna vsaka je beseda,
ko uvidiš, sanja da o sreči.
Blagor ji, me zdaj je razsvetlilo,
blagor njej, da je prav takšne baže,
ji tako na svetu tem je laže,
ko v oči lažem tako zre milo.
Njen pogled, nedolžen, ves otroški,
me prevzel je prav do takšne mere,
da ne bom izgubil nikdar vere,
v dobi da živimo patološki.
