Smo spoznali jo kot Lojco davno,
ko še mlada je okrog frlela,
preden v glavno mesto priletela
od nekod je, je bilo zabavno.
Se je še učila govoriti,
da bilo za javnost bi spodobno,
a še zdaj ničemur ni podobno,
se z akcenti ni ji moč boriti.
So z odvisniki bili problemi,
no, odvisni stavki, saj je jasno,
ko jih izgovarjala je glasno,
te kar dvigovalo je nad tlemi.
Da odvisni vsi so stavčni členi,
ki jih punca z muko skupaj spravi,
dvoma ni, napak pač ne odpravi,
pa če tri življenja je na sceni.
Da je neodvisna, neodvisnik,
neodvisno, kakor pač želite,
informacijo o njej dobite,
vsakokrat, to vedno gre v zapisnik.
Neodvisnost njena je vrlina,
je svobodna vsa v izgovorjavi,
kar pravilno je, takoj popravi,
da ne rečem, kakšna je vsebina.
Ta je neodvisna do obisti,
v večnem sporu namreč je z resnico,
Lojca svojo brani s tem pravico,
neodvisnost da zelo koristi.
In ker neodvisnosti je lačna,
dvigne zdaj se, pravijo, v višine,
kot golobček odleti, izgine
tam, kjer atmosfera je oblačna.
Razprši se zgoraj neodvisno
prav od vsega, kar jo zavezuje,
veže Lojco in jo omejuje,
tamkaj njeno bo okolje pristno.
V jatici golobji na svobodi,
neodvisna Lojca, brez obveze,
kakor ptiček lahka, vsa brez peze,
upa, da lahko svobodno blodi.
