Bilo je kakor v pravljici vsem znani
kjer breménski godci intenzivni
v svoji so maniri inventivni
ob agendi skupni družni, zbrani.
Godci vemo, da so preplašíli
roj razbojnikov v breménski zgodbi
in ob glasni, prav ubrani godbi
tolovaje v hipu prepodili.
Takšen godec spet se je prikazal,
komisijsko trdo stvar razrešil,
zgodbe tolovajske tok pospešil,
kdo je v njej razbojnik, vsem dokazal.
Mu nasproti je sedel nergač,
nekdaj prav razvpit, proslul gromovnik,
tokrat stiskal glavo je v peskovnik
kakor noj in z glaskom kot piskač.
Zdaj nergaču nič več se ne vriska,
le še sem in tja si sam zažuga,
ve, da pesem tu se gode druga,
prav zato pred godcem tanko piska.
