Nič o petkah nismo še zapeli,
pa že toliko se je prelilo
tinte o rdečih štiklih, milo
da stori se ti. A bi začeli?
Pa začnimo, toliko povejmo,
da za ene strašna so zadeva,
ko ugledajo jih sredi dneva,
resno, prosim, na to stvar poglejmo.
Spuščajo se vanje, češ da petke
na perverznost kažejo, povzpetnost,
vzbujajo da z barvo neprijetnost,
zlasti ko obujejo jih tetke.
Pa zares pozornosti so vredne?
No ja, to bi tiste si želele,
ki obuvajo jih, kaj počele
bi sicer, kako bile napredne?
Vtis je tak, da petke krvavijo
kakor pri Pepelkinih sestricah,
ki krvavi sta po nogavicah
se izdali, svojo goljufijo.
Prav ničesar novega v resnici,
petke črnih vdov tako rdeče
kajpada so zgolj odraz nesreče,
kakor »Na pomoč!« so petke klici.
Klici, da jih vendar kdo opazi,
da se končno jih nekdo usmili,
rdeča petka na vso moč se sili,
da jo vsaj s pogledom kdo oplazi.
