Kdo le tam je zopet zaškrabljal,
to škrabljanje je precej domače,
izvajalec, vidim, nosi hlače,
torej on je, ki tak zvok je dal.
Zaškrabljalo je po domačiji,
kamor mož obiske redno vabi,
vedno nove namreč goste rabi,
tam škrablja se vselej na gostiji.
Je škrabljanje tole dobrodelno,
vedno najde glasbe se ljubitelj,
pa kak majhen pa zelen voditelj,
je na domačiji umetelno.
Le na kaj spominja to škrabljanje?
Sliši kdaj kot cvenka se žvenket,
pa je zgolj prijateljski klepet,
takšno družno tamkaj je igranje.
Na stežaj odprte če so duri,
tam hladnó je kakor ruska zima,
gospodar s škrabljanjem le pokima,
da toplo, prav vroče se zakuri.
Ne pogreje jih kozarec vina,
če povabljeni so tja mužiki,
se vrstijo vedno glasni vzkliki,
greje pa človeška jih toplina.
Ko toplina z rublji se pomeša
in s škrabljanjem glasbe na brenkalo,
vse se med seboj bo pomešalo,
domačija prav nič ne pogreša.
Kaj združuje, vabi na obisk?
Kdo bi vedel, pravijo pa eni,
na zabavi tamkajšnji nobeni
da ne manjka tople vode brizg.