Na kmetiji blizu Serpentine,
v Kuhinjski dolini se dogaja,
pobezlja tam konj, ki rad uhaja,
s hriba se spusti vse do doline.
Gledajo ga, je zbezljan, seveda,
pravijo, ki dobro ga poznajo,
spet preskočil je konjič ograjo,
bulji gor, rdeče zvezde gleda.
Gleda in jih šteje pa zariga
eno zopet konjsko in oslovsko,
po slovensko bi pač rekli lovsko,
kratkovidno rep in grivo dviga.
Riga, da na ta način bojuje
za svobodo se, ko se priklanja
in ko vidne oslarije zganja,
riga, da tako se le zmaguje.
Ne sklanjatev, je klanjatev tisto,
kar ta šarasti konj uprizarja,
sliko pravo za naš čas ustvarja,
z njim prišli že zdavnaj smo na čisto.
Dela konj se, da je na bojišču,
narod svoj da znova osvobaja,
kakor da še vedno vojna traja,
a preganja se po koruzišču.
Zvezde ko prešteva in se klanja,
to v resnici je samo slepilo,
šarec konj uboga navodilo,
po odvrženo se puško sklanja.
