Naša hči nič vedra se ne kaže,
pa je danes dan, ko spet praznuje,
jo čez trideset let zaznamuje,
eno več, če koledar ne laže.
Ko čestital sem ji, zamahnila
je zgolj z roko, češ kaj to me briga,
rojstni dan je zanjo konjska figa,
ni ji mar, da se je sploh rodila.
Dolgo smo bili ponosni nanjo,
zlasti prva leta, ko shodila
je prav hitro, kmalu govorila
in ko vlagali prav vse smo vanjo.
Najstniške so muhe razumljive,
dali smo takrat ji vso svobodo,
pa spoznavamo sedaj zablodo
vzgoje permisivne, popustljive.
Izobrazbo si je pridobila,
a je uporabna ta prav malo,
kar nam iz otroka je nastalo,
žalostno je, prav res huda sila.
Ni za delo ji ne za učenje,
za družino najmanj, ne za službo,
molzla hči edinole bi družbo,
takšno njeno zdajšnje je življenje.
Se ta naša hči kdaj spametuje?
Nič ne kaže, punca vegetira,
pravzaprav že vidno kolabira,
zdi se, da je z vsakim letom huje.
Res ne vemo, kaj in kam jo vodi,
je brezbrižna in neodgovorna,
za domače skrajno duhamorna,
vsa brezciljno ko po svetu blodi.
Upanje ostaja nam edino,
da morda čez nekaj desetletij
se pretrga ta njen krog zakleti
in bo končno našla domovino.
