Včeraj to bilo je, ko kot pavi
so v pozoru tiči novi stali
in perfidno vsem dokazovali,
da so sami domoljubi pravi.
Ptičke kot da svatbo bi imele,
zbrane od sosednjih mlak pretežno,
znane ene dobro, druge bežno,
delale so se še kar vesele.
Ni jim všeč, da se je praznovalo,
to ni namreč zanje domovina,
kjer domača prevladuje klima,
pa zelo se malo je plesalo.
Ples ni več tako poskočen ptičji,
kot so še pred kratkim ga slavili,
perja so medtem precej zgubili,
ki golob se z njim najraje diči.
S tujim se še kitil je pred kratkim
perjem, ko je poletél v tujino,
tam so dali v prvo ga brzino,
hrepenel je tič zaman za sladkim.
Je prišlo na plano, kradle srake
da so dolgo in predvsem konstantno,
brez sramu, divjaško, eklatantno,
niso to bile samo napake.
Primanjkuje ptičicam goriva,
bati se je v perspektivi mrka,
ptičja kuga spet na vrata trka,
pravega ni plesnega odriva.
Dan potem je dan po praznovanju,
veselost ko v mačka se sprevrača,
tistega, ki ptičice prevrača,
izgubljene vse v realnem stanju.
Slej ko prej pred mačkom bo bežalo
vse po vrsti, se že nakazuje,
dan potem se nič več ne praznuje,
ve se namreč, perje bo frčalo.
