Kmetje pogledujejo v nosove,
komu je te dni najdaljši zrasel,
ko je na njegovi njivi pasel
nékdo drug, to regule so nove?
So pred tedni kmetje odločili
se, da polja lastna gre braniti
in pridelka čimveč pridobiti,
takšno so obljubo izvolili.
Da posevek bo dodobra branjen
pred zalego sračjo in tatinsko,
pa pred vranami, zato skupinsko
so sklenili, da bo svet nahranjen.
Branil bo posevek pred draginjo
in uničenjem ta, ki obljubi,
da prekupčevalce vse oskubi,
kmetom zagotavlja s tem blaginjo.
Gledali so v njem odrešenika,
z dvema hlebcema ki vse nahrani,
zdaj pa vstran odrinjeni, ob strani
se za nos drže, kot kaže slika.
Dal obljubo je, zagotovilo,
pa golobov lačnih priletela
jata je, še tisto malo vzela,
kaj bo, se sprašujejo, sledilo.
Rekel je, da se bo izpolnilo,
ko prešel bo svet, naj potrpijo.
So spoznali končno utopijo,
da izbrali ptičje so strašilo?
