Posel je pri nas tako donosen,
da vzcvetijo vsak dan mesta nova,
čuti vsak trenutek se prenova,
posel je naravnost neizprosen.
Jožko, sin moj, šel je za voznika,
naokrog prevaža ostarele,
tiste zadnje tu še preživele,
se po gumah stvar naprej premika.
Cilka, snaha, zdaj je negovalka,
ko bila deset let je brez službe,
ji ne manjka več primerne družbe,
saj bo kmalu domska stanovalka.
Pinki, vnuk, projektov izvajalec,
z neko strategijo se ukvarja,
da podjetnik je, povsod poudarja,
pravijo mu megle prodajalec.
Drugi vnuk odšel je na Bavarsko,
tretjega čezmejno delo vabi,
pravi: »Na Slovenijo pozabi,
na okolje delovno barbarsko.«
Zdaj še jaz ustvarjam zaposlitve,
tudi če sem v osmem desetletju,
pri pogrebnem namreč bo podjetju
mesto novo za upepelitve.
Dva odšla sta, sta oba pokojna,
štirje novi pridejo grobarji,
domovina, Bog naj te obvarji,
rast je zaposlitev tukaj dvojna!
