Srečal sem ga zadnjič, na daljavo
videl, da menca in da okleva,
ali naj pozdravi me, premleva,
ali naj na drugo stran gre, pravo.
Se izogne tam na drugi strani
mi veliko laže, češ poleti
sonce da v obraz močno mu sveti,
s tem izgovorom se me obrani.
A okleval je preveč, nerodno
mu postalo prečkati je cesto,
sploh ker ni bilo primerno mesto
in bilo bi že prav neugodno.
Da v redakcijo gre, sem pomislil,
kajti pot tja tu naravnost vodi,
čudno bi bilo, če zdaj zablodi,
če bi se na drugo stran potisnil.
Ni na pravi, to ga silno daje,
ker na tej grem jaz v nasprotni smeri,
tej pač ne izogne se oviri,
se zato prav nelagodno maje?
Vtis dajal je svojčas, da pokončno
in zravnano gre po svoji poti,
zdaj pa kot da še sam sebe moti,
mu odveč celó je vreme sončno.
Ko približa se in ga pogledam,
jasno mi je, kaj ga najbolj muči,
v nepopačeni ga vidim luči,
tega šele zdaj se prav zavedam.
Vidim ko ukrivljeno postavo,
ki golobjih je iztrebkov polna,
in deluje mi nevarno bolna,
vse pove pozdrav mi: »Servus, zdravo!«
