Tale prilika pač ni francoska,
tudi če je Franc v njej prvi, glavni,
in ob njem veljaki drugi slavni,
in če od širokosti ni ozka.
Franc bil je ponosen vse življenje
na ime osebno svoje lastno,
Franc zveni kraljevsko mu, oblastno,
ni prostora v njem za koprnenje.
Franc zveni kot Francija, vladarsko,
zlasti še, če prvi je po vrsti,
plemeniti gibi, členki, prsti,
bonapartejevsko, prav cesarsko.
Sončni kralj je dobra primerjava
Richelieu ob njem po kardinalsko
sonči se in vzdušje je rivalsko,
to pojava Frančeva je prava.
Toda, ko odmaknejo se leta,
Franc naenkrat vidi vse drugačno,
ne vladarsko, malo bolj temačno,
manj zamaha je, vse manj poleta.
Skromnost tisto je, kar zdaj poudarja,
ne vladar, ne kardinal, zgolj glava
zanj je Cerkve zdaj persona prava,
z njo na ravni le se pogovarja.
Skromen kot Frančišek bi Asiški
bil naenkrat Franc v spominih večnih,
svojih lastnih, karseda vsem všečnih,
in ponižen kot menišček stiški.
Nič več maček, Franc zdaj kakor mišek
se v naravi svoji transformira,
ko Frančiške s trudom imitira,
si zasluži biti vsaj Francišek.
