Zgodba je antična, a neznana
dolgo zakopana je ležala,
niti stroka zgodbe ni poznala,
zdaj je na površje izkopana.
Se dogajalo je še v antiki,
ko Rimljani s šahom bojevali,
s Perzijo so vojne, zmagovali
proti tamkajšnji despotski kliki.
V bran civilizaciji največji,
zoper Perzijcev despotovanje,
šahovemu zlu v nasprotovanje,
proti tej nevarnosti pereči.
Kar opazi Rim nekje razpoko,
je nekje nekdo, ki v hrbet skače,
da za izdajalce gre domače,
kmalu jasno je vsem na široko.
Toda kje, kdo Perzijce podpira,
kdo zlatnike šahu pere vztrajno,
kdo umazal se je scela, skrajno,
Rimu preiskavo kdo ovira?
Ni ga treba več z lučjo iskati,
mesto je v Panoniji bizarno,
neugledno, majhno, malomarno,
kjer Emonec s Perzijci se brati.
Radi bi Emonci zadušili
to nesnažno zgodbo, ki jih maže,
toda zgodovina pač ne laže,
zdaj se ve, kako so potonili.
