Gora črna se je zadnjič tresla,
da ni spet potres, kot doživeli
so pred desetletji ga v deželi,
ki jo dobro je takrat odnesla?
Kje pa, razlog je povsem drugačen,
ni potres in tudi ne nevihta,
je bila samo človeška ihta,
ker je dan naelektren, oblačen.
V gori črni znašli so se brati
skupaj tam nekje na javnem kraju,
je bilo ob modrem morskem raju,
ko začelo silno je kapljati.
So usule se besede besne,
da se tresla vsa je črna gora,
zdaj o tem pa poslušati mora
pol Evrope, češ stvari so resne.
Vzhodni brat je jezno šel nad brata,
ker da ga zmotila je zastava,
črna ni, ampak rumeno-plava,
mu pokazal je pri priči vrata.
Sonce je rumeno, plavo morje,
v goro črno to zares ne spada,
tam le belo-rdeče-plavo vlada,
dlje ne seže namreč jim obzorje.
Barva naj bo rusa, torej rdeča,
za rumeno tamkaj ni prostora,
tujec vsak to spoštovati mora,
sicer res hudo bo, bo nesreča.
V gori črni zakon vseh zakonov
se glasi še iz pradavnih časov:
»V gori črni smo, v pogorju asov,
skupaj z Rusi nas je sto milijonov.«
