Brbotavček, čudna res pojava,
se v soseski naši je razpasel,
da premnogim je čez glavo zrasel,
javnost še predobro to spoznava.
Brbotavček naj komuniciral
z njo bi in zadevo prav obvladal,
pa le jezik v ustih je prekladal,
da sosesko je na moč živciral.
Brbotal je, nič artikuliral,
sproti brisal, sproti vse prekinjal,
z brbotanjem pa tako preklinjal,
da ga šef je končno cenzuriral.
Poštar mu golob je zdaj dostavil
sporočilo: »Konec brbotanja,
tvojega dovolj je žlobudranja,
z njim preveč si že sosede gnjavil.
Šum v komunikaciji je jasen,
brbotanje, govorna napaka,
rezultat vsem jasno vidna spaka,
brbotavček bil preveč je glasen.
Kdo pogrešal to bo brboranje?
Prav nihče, a takih je jecljavcev
še premnogo, večnih zajedalcev,
ki bo poskrbeti treba zanje.
Se ponuja nova brbotavka,
da bi brbotavčka nasledila,
veš vnaprej, kako bo stvar vodila,
tudi ta obstane sredi stavka.
In tako naprej naslednja vsaka
z mankom še predobro prepoznavnim,
bo z nastopom slehernim pač javnim
vlekla ta sistemska se napaka.
