Judenraus, zavpil je in zamahnil,
kazal svojo oblastniško pozo
in ustrahovalno pravo dozo,
da s poti se vsak mu je umaknil.
Judenraus, od tukaj ni vrnitve,
kdor ni z nami, ta je naš sovražnik,
stresemo ga, kot bi bil predpražnik,
s takimi ni sprave, pomiritve.
Judenraus, kdor poln kapitala
ali tudi ne, saj ni pomembno,
hišo kdor ima morda namembno,
ta se našemu bo rajhu dala.
Judenraus, naprej se stvar odvija,
znano zdi dogajanje se njeno,
plačal bo sovrag visoko ceno,
naša uresniči se vizija.
Judenraus, od kod že te besede
so mi znane, vpraša se mladina,
komu se jemala je lastnina,
kakšne upoštevali so zglede?
Judenraus, takoj v spomin prikliče
nekaj strašnega, smo se učili,
sceno bomo kratko obnovili,
ki dejanja takšnega se tiče.
Judenraus, zavpil je, le zapiši,
da lastnik bo s tem za nas odpisan,
nanj spomin z obličja zemlje zbrisan,
vsi molčali bodo kakor miši.
Judenraus, potrebna za elito
ta je vila, torej se zapleni,
le tako elitneže se ceni,
kot nam zgled vsem dal je dragi Tito.
