Vsi bili enakega smo mnenja
v oštariji pri desetem piru,
da v svobodi tukaj smo in v miru,
gibanje gibalo je življenja.
Javno mnenje naj se tu izrazi,
eden reče, drugi dvigne flašo,
mu nazdravi, saj za stvar gre našo,
tukaj stalno zbiramo se v bazi.
Mnenje javno mi je dragoceno,
treba ni razmišljati, plačati
le za rundo, kjer se družba brati
in kjer toči pivo se ceneno.
Vrag potem pojavi se nenadno,
ko odlepiš enkrat se od mnenja,
greš domov in konec je življenja,
vse postane strašno nenavadno.
So računi, žena nate vpije,
trikrat višji, ti si res izguba,
tebe ena sama je obljuba,
naj odslej si kuhamo pomije?
Ne samo, da se je podražilo,
danes tega ni bilo dobiti,
jutri, pravijo, da moram priti,
ti pa tu stojiš kot motovilo.
Ko naš mali je dobil vročino,
rekli so mi, v vrsto se postavi
pa počakaj, da se sam pozdravi,
ker je naš zdravnik odšel v tujino.
Ti pa buljiš vame in popivaš,
ko zamaka streha in golobi
na podstrehi plešejo, spodobi
mar se to? Z bedaki se dobivaš.
Kaj bi z ženo večno se prepiral,
ko pa z dejstvi venomer mi maha,
vsak dan se pridruži nova zdraha,
ne, ne bom brez zveze se sekiral.
Sem spoznal, da težko je življenje,
res ne vem, kaj mi je sploh početi,
v oštarijo grem, saj tam podpreti
mi bo dosti laže javno mnenje.
