Vsa armada španska je v pripravi,
njen poveljnik vidi, kjer je drevje,
da po suhem vozi se ladjevje,
v boj ves ognjevit se sam odpravi.
On na konju, zraven pa oproda,
ki oslička mu samo privošči,
gizdalinsko tam si kopje lošči,
viteška vrnila se je moda.
Sila viteška zdaj zgodovinska
za megalomansko domovino
gre na juriš branit zgodovino,
spravlja v dir se četica tatinska.
»Zopet zbrani smo konkvistadorji,«
vitez sam oprodi poveljuje,
boj s preteklostjo da izbojuje,
ki za stotimi je že obzorji.
»Tam zidovje, glej, je barcelonsko,
njega ti napasti je junaško,«
vitez vzklikne zdaj že prav bahaško,
»streti silo moraš katalonsko.«
Se oproda Sančo prestopica,
tudi osel sope mencajoče,
toda kar poveljnik glasno hoče,
to je dejstvo, kaj mu mar resnica.
Sančo ve, da za stoletja zmotil
viteški njegov se je poveljnik,
vpije kot gasilski kak načelnik.
Jojme, kdo bo šemo to ukrótil?
Kot ujetnik lastne nore zmote
mož se za preteklost sam bojuje,
v mline se na veter zapikuje,
revež španski vitez Don Kihote.
