Strgala se nitka je, zdaj hlačke
so odpete in on ves nesrečen,
mislil je, da šiv je trden, večen,
da ni krhek, kakor so igračke.
Onemel je, nem postal ob tem je,
nitka namreč smisel je življenja,
on sam krona in pa vrh stvarjenja,
čudovit produkt planeta Zemlje.
Kaj bo zdaj, če nitke ni dobiti?
Kakšen bo poslej življenja smisel,
takšna ga preveva huda misel,
onemel je, kaj mu je storiti?
Je brez nitke kot uho šivanke,
ki ne more sebe vase vdeti,
bo zdaj Tjažiju sploh še živeti,
bi najraje vpisal se med ranjke.
Da ni nem, pokazati nam hoče,
nitko zavrti v rokah, se spači,
kakor ob polomljeni igrači
in nato na ves glas se izjoče.
Strgala se je ob šivu nitka,
Tjaži v jok od hudega je planil,
kje zdaj tisto bo vsebino hranil,
ki mu jo pridela lastna ritka.
