Mili, pa ne tisti fant najmanjši,
oni drugi, ki v višino zrasel
zgodaj je, takrat, ko je še pasel,
zopet se podal na led je tanjši.
Se širokoustil bil je Mili,
da katoliško vzgojen lepo je,
da deležen bil je takšne vzgoje,
kajpada ne rad in v hudi sili.
A prav pride zdaj mu ta napaka,
z njo bi srca starih mam osvajal,
javno se za vernika prodajal,
da ogrela zanj bi njih se vsaka.
To je vžgalo že pred desetletji,
ko najmanjši Mili se ponujal
je za vernika in ni zamujal
verne s tem med sabo vidno spreti.
Vžgalo tudi zdaj bo, Mili mislil
si je, še dodal, da so hoteli
za duhovnika ga, bi želeli
za oltarjem ga, o tem je pisnil.
A so videli ga v drugi družbi,
s pionirkami se je objemal,
v roke srp in kládivo prijemal,
kar se ne počne v duhovni službi.
Ko potem so fanta povabili,
s protikandidati da sooči
javno se, se Mili naš odloči,
za pobeg, saj sebi sam se smili.
Mili, ki nasmehnil se nikoli
še v življenju ni resnično pristno,
je spoznal, da čisto nič koristno
ni smehljati se, čeprav se sili.
Je nasmeh še bolj grenak resnično,
saj pretvarjanje mu ne pomaga,
se odmika upanje, da zmaga,
cena za ravnanje pač dvolično.
