Vse o njem predobro je že znano,
če še ni, imamo pa občila,
ta resnico bodo govorila,
z dejstvi operirala izbrano.
Menjal kot cigan je konja mnenje,
škoda vseh o gibanjih besed,
je podiral naš ubrani svet
in preganjal naše je poštenje.
Vemo o razkrajanju družine,
o nasilju, vlogi v pravosodju,
o njegovem liderskem lagodju,
nove ko formiral je skupine.
Rad igral se princa poteptanih,
a vse skupaj zdi se kot utaja,
prinčevstvo mu pravo bolj ugaja,
vidi se kot novi princ izbranih.
Vedno znova se pojavlja isti,
meša štrene dobro utečene,
s tem zavaja vse nepoučene,
si o drugih misli: konformisti.
Kamor koli vrgel boš pogled,
vedno znova boš nalêtel nanj,
je sploh kdo, ki ni še slišal zanj,
ki ne ve za negativni zgled?
Če gospa je dnevnik zamudila,
če mladenki je ušlo ime,
še prehitro vse o njem izve,
se občila bodo potrudila.
Razglasila bodo vso resnico,
naj bo dnevna, delovna, večerna,
pa nedeljska, vedno bo primerna,
prostor bo za medijsko novico.
Da za lasten gre mu interes,
da grdo izrablja starše stare,
ne premore še prebite pare,
nov da sodni mu grozi proces.
Da na svetu têma ne zavlada,
družbe stare ne ugonobijo
lažni princi, ki si nas lastijo,
bo zaslužna medijska pregrada.
Tu na srečo dobra so občila,
objektivnost ki jim je merilo,
tuje jim je vsako navodilo,
vodijo strokovna jih merila.
Ta občila upanje budijo,
negativnost da se ne razraste,
ne odpró se spet zarasle kraste,
ona le lahko kaj naredijo.
Ena pravijo mu: satelit,
druga: zvezda lažna in ugasla,
ki čezmerno je na nebu zrasla,
tretja, da je zgolj meteorit.
A če ta na zemljo enkrat pade,
ali pa če trešči v Rdeče morje
in premeša rdeče nam obzorje,
če morda ugrabi duše mlade?
Trese naj od jeze se Ljubljana,
kaj če tale karte nam premeša
in se igra nam v poraz preveša,
če bo kandidiral za župana.
Glej, po zlu tedaj vsa družba grê,
ubraniti treba se je s silo,
bodi to občilom navodilo:
Šale ni, ta fant je primc temé!
