Ni bil dan žena in ni bil marec,
a se Pepe z rožami obdal je,
razlog našel znova je za slavje,
nagnil več kot en sam je kozarec.
Šel je Pepe v rožicah po cesti,
kjer vse naokrog je le dišalo,
mu naenkrat je slabo postalo
tam, kjer takšni so dogodki česti.
Vanj zabil se pes je brez nadzora,
ga oblajal, ni se pes obliznil,
ampak skoraj Pepeta ugriznil,
je bilo zares kot nočna mora.
Se prestrašil Pepe je, kaj ne bi,
ko miru ni dala mu zverina,
zdelo se mu je, kot da steklina
tisto je, ščene kar nosi v sebi.
»Drugič te ubil bom,« se pridušal
rožnati je Pepe, ni bil marec,
se pripravil fant je na udarec,
če bi pes kar koli še poskušal.
Mogel ni možakar zlahka mimo,
saj dve blizu psa sta kanti stali,
kot bi s težo lastno se vkopali,
in potem je slišal le: »Bežimo!«
Tole za zapisnik je povedal,
ko so za napad ga obtožili:
»Komaj sem prebil se mimo v sili,
od strahu, ko kanti sem zagledal.
Ena se je od masti cedila,
drugo pes je besno ovohaval,
policaj, ki stvar bo obravnaval,
ve naj, kakšna stvar se je zgodila.«
Ni bilo, kot Pepe je izjavil,
so ugotovili brž organi,
takšni kakor on, kot čep pijani,
niso zanesljivi, kaj bi pravil
Ni za Pepeta opravičila,
ker da rožnat je o kantah sanjal,
pes pa sploh se nič ni vanj zaganjal
in lastnica je bila gorila.
Bil je Pepe skratka napadalec,
ki naj bi gorili dve prestrašil,
ju napadel in osiromašil
njuno čast, ker kazal je kazalec.
Šla je zgodba v kroniko temačno,
v tisto najbolj črno in razvpito,
to dejanje ne ostane skrito,
v zgodovino bo odšlo kot mračno.
Ni bil dan žena ne osmi marec,
ni okoliščin olajševalnih,
kazni bo še več podaljševalnih,
strašno slab izgovor je kozarec.
Je gorila namreč utrpela
več poškodb, ubogo bitje revno,
šlo po zlu naj zdravje bi duševno,
Pepe je dokaz, da je zbolela.
