Ptičijada stvar se imenuje,
ki nešportno in povsem neslavno
na predtekmovanjih zdaj se javno
svetu klavrno res razkazuje.
Ptičijada sama tekmovanje
je posebne vrste, brez primere,
glavno nje gonilo so zamere,
njeni rezultati ptičje klanje.
Za selektorja goloba dali
so na prvo mesto, zgolj pro forma,
kajti druga je veljavna norma
in v ozadju so se vojskovali.
Najprej stavil je golob na kosa,
ptiča kratkodlakega, ki kvaril
vse je, se neštetokrat udaril,
ta izbira je bila res bosa.
Vrgel se potem je na trdoto,
brgleza izbral je trdo čelo,
češ da to se dobro bo prijelo,
doživel še večjo z njim sramoto.
Petnajst ta odstotkov zgolj dosegel
je nešportne norme, neuspešno
prhutal je s krili, se prav smešno
v voz golobov je opuljen vpregel.
Sikal je golob, selektor bedni,
da mu v tretje ne bo spodletelo,
novo vzel bo ptičico, debelo
jo podmazal, z njo šel v boj poslednji.
Ta je kratkodlaka, ni pegatka,
kratkonoga, a ima obilno
težo iz ozadja za nosilno,
ptici reče mati se piratka.
Je piratek njen zvaljeni sinček,
se po njem še mati imenuje,
in golob oba v oblake kuje,
ona ker je zdaj njegov edinček.
Ja, edinček, še edina nada
za finale v zadnji ptičijadi,
sicer na finalni bo paradi
disciplina: trd golob, ki pada.
