Turkestan, dežela znana,
ne prav dolgo samostojna,
videla se je dostojna
v svetu biti prepoznana.
Svojega je prezidenta,
ki pred leti je odslužil,
goro kritik si prislužil,
v boj poslala za regenta.
Vodil narodov bi ligo,
takšne so neznatne nade
turkestanske samovlade,
ki prikriva v žepu figo.
Zamolčuje trop strežajev,
šans da nima prav nobenih,
da je eden izgubljenih,
njih predsednik Danilajev.
V drugi ligi dasiravno
brcal bil je prezident,
skuhal večkrat incident,
to pozabljeno je davno.
Vlada vseeno predlaga
ga za mesto velevažno,
češ saj on s podobo lažno
konkurentov ne premaga.
S petih ti so kontinentov,
vendar le on, Turkestanec,
biti more odposlanec
brez predsodkov, sentimentov.
Ni za drugo nič mu mar,
kot da sam po svetu leta,
mu edina stvar je sveta
zlahka pridobljen denar.
Ga država mu namenja,
Danilajev troši pridno,
vede se na moč perfidno,
ko lakajsko gor se vzpenja.
Za ligaša bo primeren,
pravi vlada s figo v žepu,
saj pristal bo prav na repu,
kazal vsem obraz čemeren.
Sklenejo ga v boj poslati,
javno ligi se predstavi,
Danilajev zdaj je pravi
in enak med kandidati.
Ves hinavski in nadut
šobi usta prav na tanko,
pazi, da ne pade v zanko,
kjer grozi mu padec krut.
Pazi, da se ne ujame
na besedah leporečnih
in grimasah samovšečnih,
sam da si ne skoplje jame.
Huda bi bila napaka,
če negiral bi krivice,
v slogu afriške lisice
prav previdno fant koraka.
Se v angleščini spakuje,
upa, da s tem vsem ugaja,
vendar ga naglas izdaja,
saj domače zateguje.
Na široko zateguje,
takt njegov je prav počasen,
videz silno dolgočasen,
ko lakajsko poplesuje.
Se kar sam v gosté povabi
gost bil ruskega bi brata,
pa pokažejo mu vrata,
na večerjo naj pozabi.
Rad bi deloval pohleven,
ligi narodov bil všečen,
a je po nastopu tečen,
srep njegov pogled poševen.
Fant igral bi Evropejca,
se ima za gentlemena,
pa je drža narejena,
bolj spominja na Korejca.
Drugi bil bi Ban Ki-Moon,
Danilajev rad razmišlja
in naivno si domišlja,
da je prav na vse imun.
»Dva predstavljam kontinenta,«
nastopaško vsem razlaga,
»meni naj pripade zmaga,
le podprite prezidenta.«
Res otrok je dveh celin,
zagovornik akrobacij,
čezuralskih integracij,
evroazijski je sin.
Prav evropsko birokratsko
je razmišljanje njegovo,
vse ravnanje pa surovo
pristno turko-aziatsko.
Če na koga vas spominja
Danilajev, ta Turkmenec,
jasno je, da ni Slovenec,
rima dejstev ne spreminja.
Je Turkmenec Danilajev,
kakor zgodba je turkmenska,
mati ne rodi slovenska
takšnih sluzastih lakajev.
