Ni bil športnik, bolj počasi hodil
tisti čas je, ko je bil vrhunski,
ko sem srečal ga pri cerkvi nunski,
mimo nje ko je študente vodil.
Bil je namreč vedno bolj napreden,
v slogu revolucije francoske,
a gospod, ki je utišal goske,
če prigagale so trape predenj.
Bil profesor je, spomin prijeten
nanj še dandanašnji me prevzema,
ga vodila je za stroko vnema,
bil za dobre je stvari dovzeten.
Res ne vem, kaj se je dogodilo
mu potem in ne bi tu ugibal,
vedno bolj in bolj se je nagibal
na balanco, na kolo na silo.
V petek, pravi, da zdaj telovadi,
zdaj ko je že kar lep čas v pokoju,
v lastnem se zvečer okoplje znoju,
mož poganja, kot ženó tam mladi.
Je še vnučke vnel za biciklažo,
z daljnogledom ena pogleduje,
kje hudobni striček da domuje,
takšno se profesor gre blamažo.
Striček tisti šef je policistov,
podučil je vnučko prej profesor,
sam pa vključil se je kot kompresor,
ki opora zdaj je biciklistov.
Novodobni žene ga fašizem,
žene, da se ves mu zoperstavlja,
s tem nato se pred ljudmi postavlja,
ah, večplasten šport je biciklizem.
