Tita ni, le on bi nas odrešil,
je potožil neki penzionist v adventu,
se pridružil s tarnanjem študentu,
ki preklinjal je in jezno spešil.
Tita ni, zdaj višja najemnina
za študentsko sobico je znova,
ker se davka plača več od krova,
višja gazdina je dohodnina.
Tita ni, mu penzionist potoži,
pa je k vragu šla še pokojnina,
nadomestek le prejel sem, fina
je prevara, čutim jo na koži.
Tita ni, inflacija pa rase,
saj je vse spet, kot bi živ bil stari,
je navrgel sosed, me udari
vsak procent, kaj dam naj sploh še vase?
Tita ni, goriva primanjkuje,
če ga ne, so cene vedno višje,
pravijo nam, govorite tišje,
da sovražnik vam ne prisluškuje.
Tita ni, a je po Titu Tito,
rekli svoje dni so, so dejali
družno trije, ki svoj glas oddali
vsi za diktaturo so odkrito.
Tita ni, zato nam vlada klika,
ribica človeška je pribila,
pametno spomin uporabila
in sledila sledi Titanika.
