Sam po parku se sprehaja dedek,
kar opazim, da mi nekam znan je,
mi pove, da zvodenele sanje
so v celoti mu še v kak napredek.
Napreduje zdaj vse počasneje,
se s težavo giblje sam po parku,
skrb ga daje, da pristane v jarku,
in kako naj stanovanje greje.
Saj dobili dve bi pokojnini,
ga tolažim, morda časi tisti
se povrnejo, da ne zgolj isti,
da koristno, bolje bo večini.
Kruh od ust si dedek pritrguje,
ga mehanično na tla zabriše,
dvigne transparent, kjer z mastnim piše:
»Samo da ni drugi«, stoka huje.
In potem navrže še podatek,
da dobil je znova odpravnino,
se ne šteje ta mu v dohodnino,
solidarnostni je to dodatek.
Ponovim mu, to ni pokojnina,
dve ste od pomladi izgubili,
to pa, s čimer luknjo ste pokrili,
je samo draginjska miloščina.
Vzpenja mož se po klančini strmi,
spet zastoka, štručke kos odlomi,
rečem, kaj ga s kruhom vendar lomi,
pa pove, da z njim golobe krmi.
Samo da ni drugi, kakor lajna
dedek stoka, venomer ponavlja,
v glavi pa se huda skrb pojavlja:
to da bo oskrba dolgotrajna?
