V našem in sosedovem se vrtu
razcvetel je svojčas vrtni slak,
silil je po gredah, v cvetličnjak,
nenavadno bil podoben krtu.
Kaj in kdo je ta modrikast cvet,
jeli so se mnogi spraševati,
ko začel je v vrtu paševati,
kot da vrt njegov je lasten svet.
Da posebej modra ni rastlina,
opazili hitro so sosedje,
rad pomešal slak je bil sosledje,
biti hotel rožica edina.
Se histerično je ves razraščal
in povzročal v vrtu silne zmede,
pustil ni cvetovom do besede
drugim, ki jih besno je preraščal.
Kaj motiv je, da ta urni slak
se ihtavo v vsako reč zapleta,
kot plezalka v lasten bes ujeta,
spraševal v soseski se je vsak.
Da nečimrnost ga silna vodi,
kar plevelom itak vsem je lastno,
je motiv, da se zajeda strastno,
po vrtovih kot obseden blodi.
Misli si, da žlahtna je narcisa,
da zaščiten je kot encijan,
in kot drago seme razprodan,
cvetka, ki ji mar ni kompromisa.
Lepil se na krčme je zidove,
pa krčmar ga kot plevel potrga,
slak razpne se skoraj kot zadrga,
vzpenja na sosednje se plotove.
Slednjič ga populil je vrtnar,
vzel za tarčo bil si je vsiljivca,
prepoznanega nesreč storilca,
na katerega se lepil je denar.
Slak za nekaj časa se potuhne,
nič več slišati ni o plevelu,
ni nikjer ga videti na delu,
ko naenkrat strastno spet izbruhne.
Zopet, pravijo, po naročilu
se v vrtove kot vsiljivec plazi,
in kot vedno hitro se opazi,
da prilagodil se je merilu.
Zdaj se sili biti popularen,
popularnost njega je maksima,
drugo bojda da ga ne zanima,
neokusno je ihtav, udaren.
Zajedalsko slaka delovanje
popularnosti pač ne prinese,
čaka se, kdaj zopet ga odnese
z vrta lastno, besno slakovanje.
Tudi tam, kjer se razrašča zdaj,
doleti ga slej ko prej škropljenje,
naročnikov volja in hotenje
spravi slaka zajedalca v kraj.
Slakove lastnosti vsem so znane,
ko z narciso revček se primerja,
roža žlahtna vsaka ga ozmerja,
slak da je plevel in to ostane.
