Bil holodomor je, dejstvo znano,
treba ga je le še potrditi,
se o njem zadosti poučiti,
je tako bilo izglasovano.
Lakota, umor, pomen je jasen
tudi temu, kdor ni poznavalec,
a če dlake v jajcu je iskalec,
tam bo, kjer ni treba, najbolj glasen.
»Gladomor se reče, mar tako ni?
Vsaj pri nas doma, v domači hiši,«
rekel Milči je, slabo ki sliši,
»naj z imenom tem se uzakoni.«
Nemec bi mu rekel spet drugače,
ne po nemško, internacionalno
naj zvenelo bi, bolj teatralno,
s sceno čisto prazne ruske dače.
Klemens pa, iz španovije iste,
vtakne v jezikovno se debato
z molkom, torej čisto nič možato,
pač značilno za karieriste.
Stisne Nemec rep in Klemens tudi,
gresta brž domov, ker je vprašanje
muka za nevednost, za neznanje,
se s pomenom le še Milči trudi.
Poimenovati ker stvar mora,
da korektno bo povsem zvenela,
reče, ko obriše pot si s čela:
»bi ime ji dal holobomora.«
