Kriminal v deželi se razrašča,
pri sosedih zadnjič opazili
so vlomilca, ju opozorili,
da nekdo si njuno spet prilašča.
Ker oba sta že upokojena,
spravil se je brž na pokojnino,
vtaknil v žep kot svojo jo lastnino
kriminalec, stvar je potrjena.
Prideta nato kriminalista,
ki povesta, kar tri odtujene
da so pokojnine, izgubljene,
kolikšna izguba s tem je čista.
Odfrlel vlomilec je skoz lino,
videli so ga, kot ptiček leta,
v kljunu pokojnina je odvzeta
mu bingljala, šel je ven v praznino.
Sta kriminalista mu na sledi,
vprašata le še oškodovanca,
ali prepoznala sta neznanca,
sta imela kdaj ga v svoji sredi.
To je najin posvojenček sivi,
se glasi odgovor, sva aprila
vzela k sebi ga, ga posvojila,
ta ni tat, to ptič je ljubeznivi.
Neizmerno ga imava rada,
kličeva ga Vladko, kar imava,
in še tisto, česar ne, mu dava,
ker finance mojstrsko obvlada.
S tem se preiskava je končala,
sta slovo kriminalista vzela,
rekla si, ne bosta prej dojela
stara dva, ko bosta obležala.
