Bil je shod, na prvi dan je v letu
tudi ona šla na zbirališče,
kjer bilo je glavno prizorišče,
da pokaže samo sebe svetu.
Se mudilo je, bila je pozna,
shod bi novoletni zamudila,
če bi dolgo se okrog podila,
in to bi bila zamuda grozna.
Je pospéšila, je odbrzela
tja, kjer orgije so se začele,
tolkli bobni in še bolj činele,
plesni takt docela je ujela.
Rekli so ji Urši Vrtoglavka
tisti, ki bili so tam že zbrani,
in nato ob muziki ubrani:
»Glej, povodnega moža plesalka.«
Ona pa, medtem ko je plesala,
si domišljala je, da je slavna,
ude štiri vse kot prva, glavna
je razširjala, od sebe dala.
Ko prišla domov je, so čudili
se nad tem, kako je sploh uspela
v tako kratkem času, da ujela
shod je novoletni v skrajni sili.
Kakšno sredstvo je bilo prevozno?
Videli so jo, da je letela,
vendar s čim, kaj na to pot je vzela?
Je potem lagala prav nervozno.
So povsem se stavki ji zapletli,
brez potrebe, saj vse kakor ptice
njene tja leté tovarišice,
kajpak tudi Uršula – na metli.
