Bolni se nad zdravega je spravil:
»Ti si kriv za moje vse tegobe,
ti si vir vse nečloveške zlobe,
s tabo bom na ulici opravil!«
Zdravi gleda ga in v nejeveri
ga pretipa, mu srce posluša,
doumeti, kaj godi se, skuša,
mu vročino in pritisk izmeri.
Rad bi mu pomagal, ga pozdravil,
pa se bolni strašno ga otepa,
zdravega to vodi do precepa,
ali diagnozo bi postavil.
Ker zdravilec je, mu vest nalaga,
da ne zapusti vnemar bolnika,
zlasti ko povsem je jasna slika,
da lahko na ulici omaga.
Bolni namreč vidno omaguje,
a preprečil bi prihod rešilca
in izbral bi drugega zdravilca,
da hudo je z njim, zares deluje.
Ta imeti hoče vse državno,
zdravega zato, ker je privatnik,
stiska besno, v ihti za ovratnik
na očeh ljudi, se pravi javno.
Dobro, misli zdravi si, če zdrava
tukaj šla je pamet žvižgat rakom,
bolnega naj torej s črnim trakom
oskrbi, če res želi, država.
