Berto je blagajnik v firmi neki,
tja so ga postavili naključno,
je bilo spomladi in prav bučno,
ko se v novi znašel je obleki.
V službo prvič je prikolesaril,
spremljala ga vsa je kompanija,
jamstvo, da izpolni se vizija,
nek je biciklist tedaj poudaril.
Je obljubil fant in se zavezal,
ko računovodstvo je prevzemal,
kje jemal, od koga bo najemal,
koga vse bo od financ odrezal.
In začel je Berto v tej štacuni,
ki se ji sicer še firma reče,
po pričakovanjih, da vse teče,
da izplačajo se vsem računi.
Kolikor so mu pač naložili,
toliko odštel je za sodnike,
kolikšen je delež sodne klike,
skalkuliral Berto je po sili.
Je odrajtal tudi za tožilce,
vsem enako, vsem kakor sodnikom,
brez pokritja, le z navadnim klikom,
svoje s tem da pomiri sledilce.
Kdo za temi tretji bo na vrsti,
čaka Berto, ta blagajnik vdani,
znatno vsoto že ima na strani,
dolgi da dosežejo jo prsti.
So vprašali Bertovi rojaki
se ob tem, od kod mu ta pravica,
mar ni goljufija to, krivica,
brez podlage zakonske koraki?
Zakon ni napisan, kar ne moti,
saj v tej firmi ali združbi vlada
zakon tak od nekdaj že, nagrada
ni problem, nikomur ni napoti.
Jasno je, čigava je štacuna,
koliko sodnikom se donira,
Berto v firmi tej zgolj kalkulira,
po zakonu znanem obračuna.
Zakon ni napisan, saj prenaša
ustno se, se omertá mu pravi
in zakoreninjen je v naravi –
zakon molka, se po njem ne vpraša.
