Znano je pocestno gledališče
spet prispelo k nam v najlepše mesto,
tu postavilo se je na cesto,
kjer je ljudstva glavno zbirališče.
Stali so za karte v trdi zimi,
zdravja ni bilo jim mar, gledalcem,
podredili so se pač igralcem,
čakajoč, kaj se lahko izcimi.
»Čakajoč zdravnika« je predstave
te naslov bil, ki močno spominja
na Godota, ljudstvo se udinja,
bolni so pomešani med zdrave.
Ni bilo zdravnika, dolga vrsta
se le daljšala je, teatralno
je postajalo na moč banalno,
konec bo, so rekli, črna krsta.
Končno priskakljal je nek igralec,
ni igral zdravnika, razprodana
je bila predstava za župana,
vlogo je igral posnemovalec.
Drugi se v ministra je oblekel
in okrcal prvega je javno,
pa potem uklonil se neslavno,
vse preklical, kar je bil izrekel.
Opravičil se je, mu poljubil
roko in do tal se mu priklanjal,
nič več da ne bo teatra zganjal
klečeplazno mu je s tem obljubil.
Se tako predstava je odvila,
kratka in obenem svinjsko draga,
zdrava pamet tukaj ne pomaga,
saj jo javnost znova je kupila.
