V Kvazilandu, kot se imenuje
ta državica postkolonialna,
je oblast posebna, specialna,
tole se o njej pripoveduje.
Kvaziland, ki tri je desetletja
zdaj že samostojen, se srečuje
s situacijo, da le še huje
videti so oblasti početja.
Zdravje je na psu in ni zdravnikov,
brez oskrbe s tem so pacienti,
medicine manjkajo študenti,
a to skrb ni zdajšnjih oblastnikov.
Da občutno dražja so zdravila
kakor kje v razvitem, tujem svetu,
ni problem, to reši se ob letu,
spet oblast se je izgovorila.
Kvazilandske se bolnikov vrste
večajo vsak dan in se gostijo,
oblasti bolniki ne skrbijo,
češ dovolj lesa je še za krste.
So takole namreč odločili:
na izkušnjah se ne gre učiti,
vse načrte prejšnje zavrniti,
mi drugače stvar bomo rešili.
Vržemo se v stanja analizo,
v ekspertize in elaborate,
zaposlimo nove birokrate,
se tako spopadli bomo s krizo.
Vse drugače, vse inovativno,
vse začelo se bo od začetka,
le tako se pride do napredka,
to občutimo intuitivno.
Ob tej Kvazilanda krasni sliki
se je zgolj nasmehnil svet razviti,
ali res ne morejo več skriti,
da oblast so kronični bolniki.
